...

glava mi bo počla od vseh misli. vse je tukaj pred vrati, tisoč velikih odločitev na meni. ne morem vsega...

naredit to, naredit uno, it sem, it tam, ... najraje bi se pogreznila v spanec da mine vse okoli mene, pa ne za samo en mesec, ampak kakšnih 10 let ko bi se vse okoli mene spremenilo. glavne odločitve bi že šle mimo mene in bi imela nekakšen fresh start.

čeprav imam ob sebi nekoga, ampak ga ne čutim kompletno ob meni. dotiki, poljubi, objemi... so pristni, to ja in tudi zaželjeni, narejeni z ljubeznijo. vendar nekaj manjka... nekaj kar je enkrat bilo... in tega ne morem najt... in to me ubija vsakič znova... skoraj vsak večerni pogovor se spreobrne v kreganje za navadne neumnosti... in kričanje... in jok... in prekinjanje klica v faco... in potem klic nazaj... in vse zgleda spet ok... in naslendji dan znova...

i'm scared of losing you. morem najt kar manjka. obvezno. ker mi preveč manjka...

te ljubim (s solzami v očeh)

17.9.

nesramen.


ampak LUBIIIIIIIIMMMMMMMM***

stop. erase. rewind. play *

poskušam pozabit. izbrisat. bi rada izbrisala. ampak mi še ni uspelo.

mi še vedno misel na vse prepogosto hodi po mislih.

slučajno naletim na kakšno sliko - in glej - pa se mi zmrači in nočem več govorit s tabo ker postanem odkrito nesramna.

oprosti.

te še vedno ljubim.

se opravičujem čeprav nvm zkj. ne rabim se, vendar to vseeno počnem. morda ker se čutim jezno nad sabo ker je minilo skoraj leto dni pa še vedno me vse teži?

morda.

skoraj sigurno.

ne bom dajala obljube. bom sproti dograjevala most k tebi. na dejanjih se bo vse videlo.

ljubim te moje vse*