...

glava mi bo počla od vseh misli. vse je tukaj pred vrati, tisoč velikih odločitev na meni. ne morem vsega...

naredit to, naredit uno, it sem, it tam, ... najraje bi se pogreznila v spanec da mine vse okoli mene, pa ne za samo en mesec, ampak kakšnih 10 let ko bi se vse okoli mene spremenilo. glavne odločitve bi že šle mimo mene in bi imela nekakšen fresh start.

čeprav imam ob sebi nekoga, ampak ga ne čutim kompletno ob meni. dotiki, poljubi, objemi... so pristni, to ja in tudi zaželjeni, narejeni z ljubeznijo. vendar nekaj manjka... nekaj kar je enkrat bilo... in tega ne morem najt... in to me ubija vsakič znova... skoraj vsak večerni pogovor se spreobrne v kreganje za navadne neumnosti... in kričanje... in jok... in prekinjanje klica v faco... in potem klic nazaj... in vse zgleda spet ok... in naslendji dan znova...

i'm scared of losing you. morem najt kar manjka. obvezno. ker mi preveč manjka...

te ljubim (s solzami v očeh)